Pred nekaj leti mi je sestrična potožila o težavah, ki jih ima z najstniškim sinom in družbenimi omrežji. Vsi njegovi sošolci so na facebooku, mi je priznala, zato mu ga ne morem prepovedati, saj ne želim, da bi bil izločen, po drugi strani pa me je facebooka strah, saj ne vem, kakšne posledice bo imela njegova uporaba na mojega otroka. V tistih časih se je že pisalo o številnih resnih težavah, ki jih družbena omrežja povzročajo odraščajočim ljudem, o naraščajočih tesnobah in celo samomorih zaradi duševnih stisk, pa o odvisnosti od všečkov in njenih posledicah ter predvsem o neslutenih možnostih nadlegovanj otrok s strani njihovih vrstnikov in spomnim se, kako sem takrat sestrični dejal, da je bila njena generacija dobesedno vržena v ta krasni novi spletni svet in bila prisiljena vzgajati svoje otroke v neznanem okolju. Podobni ste izseljencem, ki morajo istočasno spoznavati novo kulturo in vzgajati otroke v njej, sem ji dejal. 

Zdaj, ko sem sam v podobnem položaju kot pred leti moja sestrična in ko ugotavljam, da ni moja generacija navkljub številnim znanstvenim raziskavam, množici knjig in člankov prav nič pametnejša od njene, se mi zdi ta mimogrede navržena primerjava z izseljenstvom resnično najboljši opis tega, s čimer se starši soočamo. Ko se namreč sočasno spoznavamo s tehnologijo in jo predstavljamo svojim otrokom, ko šele ugotavljamo, kje prežijo nevarnosti, medtem ko pred njimi že skušamo zaščititi sebe in svoje otroke, se res počutimo tako, kakor bi se ravnokar priselili v novo, tuje nam kulturno okolje. Nezadržen tehnološki napredek nas namreč sili, da se skupaj s svojimi otroki neprestano učimo tujega jezika, da iz dneva v dan spoznavamo nova pisana in nepisana pravila novega sveta, da se nenehoma prilagajamo in integriramo. 

Pravzaprav smo na neskončnem potovanju, selimo se iz kraja v kraj in ko sami sprašujemo, moramo že odgovarjati na vprašanja. Medtem ko odkrivamo, moramo odkrito že posredovati naprej. Vse se dogaja prehitro in naš odziv je največkrat impulziven, nepremišljen in neprimeren, saj sloni na izkušnji nekega drugega, s sodobnim neprimerljivega včerajšnjega sveta. Izkušnja lastnega otroštva je zato vse pogosteje neuporabna, kakor so vse bolj neuporabni nasveti babic in dedkov. Njihovo srečevanje z radijem in televizijo ali naše z računalniki in internetom, vse to nam je le težko v pomoč, ko se soočamo z instagrami in snapchati, s komuniciranjem z emotikoni. 

Tehnološki napredek nas vedno znova prehiteva, saj temelji na prehitevanju. Prehitevanju znanosti, ki tehnologijo preučuje, prehitevanju zakonodaje, ki tehnologijo regulira, prehitevanju kritičnega razmišljanja o njej in predvsem našega odnosa do nje. V bistvu tehnologija iz svojih uporabnikov načrtno ustvarja neprilagojene, nevedne in nepoučene izseljence, načrtno nas zasipa s preobilico novega in drugačnega, nepreizkušenega in neraziskanega, načrtno ustvarja vedno nove svetove, v katerih se mi ne uspevamo znajti, se v njih udomačiti. Zato je, v nasprotju s tem, kar sem pred leti povedal svoji sestrični, vsaka nova generacija staršev na slabšem od prejšnje, saj mi z vsakim dnem bolj zaostajamo za tehnološkim napredkom, zaostajamo za jutrišnjim svetom, v katerega naj bi vzgojili svoje otroke.

Izkušnja šolanja v času epidemije nam je na nek način ponudila dober vpogled v to, kar se nam dogaja. Ko so zaprli šole, so učitelje, otroke in starše čez noč postavili v položaj, ko se je bilo potrebno istočasno privaditi na novo tehnologijo, preučevati njene morebitne negativne vplive in z njo seznanjati otroke. Bilo je kaotično, stresno in naporno, a medtem ko smo se mi ravsali s tehnologijo in po svojih močeh skušali zamejiti njen povečan vpliv na naša življenja, so na drugem koncu sveta največja tehnološka podjetja z oblastmi že dogovorila njeno nepogrešljivost v postkoronskem svetu. Dogovor o nadaljnjem razvoju in uporabi tehnologije za učenje na daljavo ni mogel ali pa ni hotel čakati na rezultate raziskav o njenih učinkih. Medtem ko smo se mi med karanteno tolažili, da je ta nevzdržnost le začasna, je torej tehnologija izredne razmere izrabila za to, da normalizira nenormalnost in zasede nova ozemlja na zemljevidih naših vsakdanov.  

Izobraževanje mladih je v svetu, ki podivjanega tehnološkega napredka ne želi – pa tudi več ne zmore, če bi si slučajno želela – upočasniti, postalo velik, morda največji izziv sodobne družbe. Tehnološki velikani, kakršna sta facebook ali google, bodo v svoji mogočnosti počasi prerasli tudi najmogočnejše družbene ureditve, znotraj katerih je izobraževanje potekalo do sedaj, in nedvomno bodo začeli usmerjati naše (ne)vedenje o njih. 

Kako se bomo v takšnem svetu izobrazili v svobodne, odprte in kritične posameznike, ki bodo zmogli kritično razmišljati tudi o tehnologiji in njeni uporabi, je zato ključno vprašanje današnjega sveta. Če naj bo jutrišnji svet vsaj približno svoboden in odprt, bo bržkone potrebno izobraževalne sisteme obraniti pred nadvlado tehnologije. Izobraževanje mora ostati v službi človeka, ali pa bo človek dokončno pristal v službi tehnologije.

.

Vstopna fotografija prispevka: Žiga Culliberg

Osrednja fotografija prispevka: Tanja Draškić Savić